BLOG S KOLESOM ČEZ PATAGONIJO

ERIK ŠTURM IN MANJA PEČKAJ – Bovec, Slovenija

Vem, da sva o tem dnevu že pisala, a vendar se nama je zvečer zgodilo nekaj, kar bi res rada delila z vami. Da pa boste vedeli, koliko nama je to pomenilo, se moram vrniti nazaj na popoldan tega dne.

To je bil dan, ki se je začel prav super. Pred drugo uro popoldne sva že prekolesarila 65km in prispela do Cohayque. Plan je bil: športna trgovina, hiter prigrizek, priprava kosila, obisk interneta in nakup hrane za nekaj dni…

Potem pa se je začelo… Tik pred mestom sva ob slabem internetu pol ure iskala naslov trgovine v kateri prodajajo športno opremo (seveda sva se na koncu cisto ponesreči pripeljala ravno do nje). Po tem opravku sva prišla do prigrizka – hot doga  … vzela sva ga za sabo, z mislijo da ga pojeva v bližnjem parku. Vendar pa, nesreča nikoli ne počiva! Tako je Manji na poti v park, prtljažnik z vsemi torbami padel direktno na gumo  …

Seveda sva se takoj lotila problema! Med visoko travo izgubila nekaj vijakov in na koncu zagato rešila z vezicami. Kosilo sva nato pojedla kar na poti do interneta, kjer pa sva se spet preveč obirala! 

Še posebej pa sva bila presenečena ob prihodu v trgovino, saj je bila slednja zaradi praznika polna, kot da je že Božič! Po urnem čakanju v vrsti sva se ob 8ih oba lačna in utrujena končno usedla na kolo. – Neverjetno je kako te mestni opravki celo bolj utrudijo, kot kolesarjenje.

Napotila sva se 15km iz mesta, kjer naj bi prespala. Za nameček je bril močan in mrzel veter. Kak kilometer pred ciljem, okoli 9ih zvečer sva ob cesti opazila gospoda, ki je skušal dobiti najino pozornost. Misleč, da rabi pomoč, sva seveda ustavila. Na najino ponovno presenečenje pa ga je le zanimalo, ali potrebujeva prenočišče! Ker sva pritrdila, je brez besed odklenil njegovo parcelo in rekel, izvolita! 

In to še niti ni bilo vse! Na parceli je bila majhna hiška, ki nama jo je prijazno ponudil! Gospod nama je, še preden sva dojela kako je nekdo tako dober, pokazal, kako naj zjutraj vse lepo zakleneva in nama zaželel lahko noč! Ko pa sva mu ponudila plačilo, ga je ostro zavrnil…

Dolg dan je tako postal bolj živahen! Z veseljem sva sprejela gospodovo ponudbo, se spočila in si ogledala svojo novo zalogo hrane.

Ja! Moram reči, da so še neverjetno dobri ljudje tudi na svetu!

Petek, 9.12.

Zaradi prelepega dogodka včeraj sva dan začela prav lepo počasi, ob kavici in vetru…

Odpravila sva se proti najvišji točki najinega potovanja, prelazu proti Cerro Casstillo, na 1100nmv. Cesta je bila asfaltirana in se je v večini počasi dvigala. Ampak, da nama nebi bilo prelahko, nama je ponagajal veter. Pihalo naj bi tudi do 70 kilometrov na uro. Povečini seveda proti nama. Če sva prej mislila, da sva izkusila Patagonski veter, sedaj VEVA da sva ga! 

Po zelo napornih mukah sva se prerinila do konca in se spustila v res prelepo dolino pod mogočnimi hribi, v vasico Cerro Castillo. Tudi po klancu navzdol je proti nama pihal veter in sva se prav počasi spuščala nižje.

Zvečer pa sva praznovala Erikov rojstni dan z okusnim mesom in krompirjem z žara (po dnevih makaronov in riža je bil nebeško dober!!).